Pozdravljeni!
Ponovno se vam oglašamo iz Nangome. Začele smo z novim, tretjim delovnim tednom. Ta čas smo že dobile približno predstavo o poteku in načinu dela tukaj.
V petek 15.11 (dan po tem, ko smo pozno popoldan prispele do našega doma v Nangomi) nam je sister Veronika, ki je vodja te bolnišnice, razkazala vse prostore ter nas predstavila ostalemu osebju. Nangoma Mission Hospital obsega Nzimo (ginekološko – porodniški oddelek s 26-mi posteljami, kjer sprejemajo tudi novorojenčke), Chifuntu (ženski in moški oddelek, vsak s 14 –mi posteljami ter otroški oddelek z 12-mi posteljami), out patient department (oddelek, kjer clinical officerji pregledujejo paciente, predpisujejo terapijo, nekatere izmed njih pa napotijo v bolnišnico) in ambulanti, kamor prihajajo HIV pozitivni pacienti ter pacienti s tuberkulozo.
Ponovno se vam oglašamo iz Nangome. Začele smo z novim, tretjim delovnim tednom. Ta čas smo že dobile približno predstavo o poteku in načinu dela tukaj.
V petek 15.11 (dan po tem, ko smo pozno popoldan prispele do našega doma v Nangomi) nam je sister Veronika, ki je vodja te bolnišnice, razkazala vse prostore ter nas predstavila ostalemu osebju. Nangoma Mission Hospital obsega Nzimo (ginekološko – porodniški oddelek s 26-mi posteljami, kjer sprejemajo tudi novorojenčke), Chifuntu (ženski in moški oddelek, vsak s 14 –mi posteljami ter otroški oddelek z 12-mi posteljami), out patient department (oddelek, kjer clinical officerji pregledujejo paciente, predpisujejo terapijo, nekatere izmed njih pa napotijo v bolnišnico) in ambulanti, kamor prihajajo HIV pozitivni pacienti ter pacienti s tuberkulozo.
Prvo nedeljo, ki smo jo preživele v Nangomi smo se udeležile svete maše, ki je bila v njandži in angleščini. Čudovite melodije krščanskih pesmi, prelepi glasovi, vriskanje, bobni, ples, pridiga, ki nagovarja ljudstvo naj ne obupa v težavah ter izrečena dobrodošlica - vse to je bila čudovita popotnica za nedeljski dan in za začetek dela v bolnišnici.
In končno je prišel ponedeljek. Dan, ki smo ga čakale že vse tja od aprila, ko smo se spoznale in odločile, da gremo skupaj v Zambijo. Kljub vsem pripravam (predavanja, tropski vikend, sestanki...) si še vedno nismo znale natančno predstavljati, kako bo vse skupaj potekalo. Ko smo vstopile v bolnišnico je bila ta zasedena do zadnje postelje. Pacienti so bili že na prvi pogled videti hudo bolni, prizadeti in življensko ogroženi. Hitro smo se vključile v zdravstveni tim in poskušale pomagati po svojih najboljših močeh. Jasna je začela z vizito, ker ni bilo dr. Kalote, Tadeja in Špela sta asisitirali pri porodu, jaz pa sem sodelovala pri prevezah ran, vstavitvi urinskega katetra... Takoj smo spoznale, da jim primanjkuje najosnovnejšega materiala (fiziološke raztopine, zaščitnih ter sterilnih rokavic, brizg, sterilnih zložencev...) in da trenutno ni mogoče narediti niti najosnovnejših preiskav krvi, ker aparat ne deluje. Celo vode ni. Stvari, ki so pri nas kar nekako somoumnevne in so vedno na razpolago, tukaj enostavno ni. Pretresene smo bile tudi nad nesterilnostjo materiala in postopkov.
In končno je prišel ponedeljek. Dan, ki smo ga čakale že vse tja od aprila, ko smo se spoznale in odločile, da gremo skupaj v Zambijo. Kljub vsem pripravam (predavanja, tropski vikend, sestanki...) si še vedno nismo znale natančno predstavljati, kako bo vse skupaj potekalo. Ko smo vstopile v bolnišnico je bila ta zasedena do zadnje postelje. Pacienti so bili že na prvi pogled videti hudo bolni, prizadeti in življensko ogroženi. Hitro smo se vključile v zdravstveni tim in poskušale pomagati po svojih najboljših močeh. Jasna je začela z vizito, ker ni bilo dr. Kalote, Tadeja in Špela sta asisitirali pri porodu, jaz pa sem sodelovala pri prevezah ran, vstavitvi urinskega katetra... Takoj smo spoznale, da jim primanjkuje najosnovnejšega materiala (fiziološke raztopine, zaščitnih ter sterilnih rokavic, brizg, sterilnih zložencev...) in da trenutno ni mogoče narediti niti najosnovnejših preiskav krvi, ker aparat ne deluje. Celo vode ni. Stvari, ki so pri nas kar nekako somoumnevne in so vedno na razpolago, tukaj enostavno ni. Pretresene smo bile tudi nad nesterilnostjo materiala in postopkov.
V noči iz ponedeljka na torek smo okoli tretje ure zaslišale trkanje na vrata ter neznan moški glas. Govoril je v njandži, zato nismo ničesar razumele. Takrat še nismo bile povsem navajene na novo okolje in tukajšnjih prebivalcev še nismo poznale. Sprva smo se ustrašile, da nas bo kdo napadel, zato smo tiho obstale sredi spalnice. Med vsem tem doganjem smo ugotovile, da ni nobena zaklenila vhodnh vrat. Ne vem, katera je takrat imela višjo srčno frekvenco, vsekakor pa je bilo v zraku veliko adrenalina. Dež, veter ter grmenje v ozadju so napetost še stopnjevali. Nato smo zaslišale trkanje na oknu v spalnici. Tokrat je bila poleg moškega, za katerga smo kasneje ugotovile da je vratar, še naša soseda Lea. Obvestili so nas, da se je zgodila prometna nesreča in da je v Chifintu še nekaj pacientov, ki jih je potrebno pogledati oz. oskrbeti. Z Jasno sva se tako odpravili v bolnišnico in pomagali pri oksrbi obsežne ureznine na čelno temenskem delu glave.
Zlagala bi se, če bi rekla, da smo se prve dni iz bolnišnice vračale vesele ter polne energije. Vsi ti prizori so nas enostavno ganili in nemogoče je ostati ravnodušen. Približno 80% pacientov je HIV pozitivnih s pridruženimi boleznimi oz. poškodbami. Veliko je smrti tako odraslih, kot novorojenčkov. Hudo je, ko vidiš, da pacientu zaradi nemožnosti dobave določenih zdravil, izvedbe določenih preiskav ter tudi zaradi neznanja enostavno ne morejo pomagati. Ne glede na vse, smo se v treh tednih dela že navadile na njihov način dela, na afriško angleščino, naučile smo se tudi par besed v njandži. Spoznale smo, da se glede na material, ki ga imajo na razpolago, kar dobro znajdejo v danih situacijah.
Polne optimizna pričakujemo tedne, ki so še pred nami.
Z delom denarja, ki ste ga prispevali smo že kupile zdravila, material za oskrbo ter štiri nove merilce krvnega tlaka. V načrtu imamo še pomoč pri sanaciji oskrbe bolnišnice z vodo. Potrebujejo nove zbiralnike ter novo vodno črpalko. Upamo, da se bo delo začelo že pred prazniki. Kot pravi sestra Veronika: »It is a process«. J
Pozdravček vsem do naslednjega javljanja.
T.
*Vse fotografije so posnete in objavljene s privolitvijo oseb, ki so na njih.
Zlagala bi se, če bi rekla, da smo se prve dni iz bolnišnice vračale vesele ter polne energije. Vsi ti prizori so nas enostavno ganili in nemogoče je ostati ravnodušen. Približno 80% pacientov je HIV pozitivnih s pridruženimi boleznimi oz. poškodbami. Veliko je smrti tako odraslih, kot novorojenčkov. Hudo je, ko vidiš, da pacientu zaradi nemožnosti dobave določenih zdravil, izvedbe določenih preiskav ter tudi zaradi neznanja enostavno ne morejo pomagati. Ne glede na vse, smo se v treh tednih dela že navadile na njihov način dela, na afriško angleščino, naučile smo se tudi par besed v njandži. Spoznale smo, da se glede na material, ki ga imajo na razpolago, kar dobro znajdejo v danih situacijah.
Polne optimizna pričakujemo tedne, ki so še pred nami.
Z delom denarja, ki ste ga prispevali smo že kupile zdravila, material za oskrbo ter štiri nove merilce krvnega tlaka. V načrtu imamo še pomoč pri sanaciji oskrbe bolnišnice z vodo. Potrebujejo nove zbiralnike ter novo vodno črpalko. Upamo, da se bo delo začelo že pred prazniki. Kot pravi sestra Veronika: »It is a process«. J
Pozdravček vsem do naslednjega javljanja.
T.
*Vse fotografije so posnete in objavljene s privolitvijo oseb, ki so na njih.