Pred štirimi dnevi smo prispele iz glavnega mesta Zambije, Lusake, v vasico Nangoma. Naš prvi stik z Afriko ublaži Damjana, ki nas s svojim štiripogonskim terencem pričaka na letališču v Lusaki. Afrika – novi obrazi, rdeča zemlja, drevesa, ki jim ne poznamo imen, šolarji v brezhibnih uniformah ob cesti, vožnja po levi... Za nas popolnoma drugačen in razburljiv svet.
Damjana je slovenska zdravnica, ki že nekaj let živi in dela v Zambiji, ob prihodu naših odprav pa poskrbi, da se v Zambiji že takoj počutimo domače. Dovoli nam, da ji z našo prtljago razdejamo stanovanje, izpraznimo hladilnik in okupiramo kopalnico, nato pa se odpravimo po nakupih. Nakupimo živila in zdravila, ki niso na voljo na naši končni destinaciji, v vasici v »bush-u«. V Lusaki ostanemo še en dan, da počakamo skupino, ki je pred kratkim zaključila z delom v Nangomi in se sedaj vrača s potovanja po Namibiji.
Dodaten dan v Lusaki izkoristimo za spoznavanje glavnega mesta, kamor se bomo po opravkih vračale tudi kasneje. Do centra mesta se odpeljemo na najbolj avtentičen način – s kombijem javnega prevoza. Ti kombiji nimajo nikakršnih oznak, ki bi govorile o smeri vožnje. Izmenjava informacij poteka izljučno v ustni obliki. Ob približevanju postaji (ki seveda tudi ni označena) sprevodnik glasno vpije smer vožnje, nato pa skoči s kombija in pogleda, če je v okolici kakšen potencialni potnik. Vožnja z mestnim kombijem je res nekaj posebnega. Vonjave v kombiju pa so prav tako zelo intenzivna izkušnja. Lusaka ne očara na prvi pogled. Turistični vodniki celo pravijo, da ni nobene škode, če jo med odkrivanjem lepot Zambije kar preskočiš. Je pa sprehod po živahni ulici Cairo Road zagotovo dober uvod v afriški način življenja. Po prašnih ulicah se prebijamo skozi kaotičen promet, ob tem pa nas spremljajo radovedni pogledi domačinov. Očitno je naša skupinica za prebivalce Lusake precej nevsakdanji in zanimiv prizor.
Damjana je slovenska zdravnica, ki že nekaj let živi in dela v Zambiji, ob prihodu naših odprav pa poskrbi, da se v Zambiji že takoj počutimo domače. Dovoli nam, da ji z našo prtljago razdejamo stanovanje, izpraznimo hladilnik in okupiramo kopalnico, nato pa se odpravimo po nakupih. Nakupimo živila in zdravila, ki niso na voljo na naši končni destinaciji, v vasici v »bush-u«. V Lusaki ostanemo še en dan, da počakamo skupino, ki je pred kratkim zaključila z delom v Nangomi in se sedaj vrača s potovanja po Namibiji.
Dodaten dan v Lusaki izkoristimo za spoznavanje glavnega mesta, kamor se bomo po opravkih vračale tudi kasneje. Do centra mesta se odpeljemo na najbolj avtentičen način – s kombijem javnega prevoza. Ti kombiji nimajo nikakršnih oznak, ki bi govorile o smeri vožnje. Izmenjava informacij poteka izljučno v ustni obliki. Ob približevanju postaji (ki seveda tudi ni označena) sprevodnik glasno vpije smer vožnje, nato pa skoči s kombija in pogleda, če je v okolici kakšen potencialni potnik. Vožnja z mestnim kombijem je res nekaj posebnega. Vonjave v kombiju pa so prav tako zelo intenzivna izkušnja. Lusaka ne očara na prvi pogled. Turistični vodniki celo pravijo, da ni nobene škode, če jo med odkrivanjem lepot Zambije kar preskočiš. Je pa sprehod po živahni ulici Cairo Road zagotovo dober uvod v afriški način življenja. Po prašnih ulicah se prebijamo skozi kaotičen promet, ob tem pa nas spremljajo radovedni pogledi domačinov. Očitno je naša skupinica za prebivalce Lusake precej nevsakdanji in zanimiv prizor.
Zvečer se srečamo z odpravo, ki se po tromesečnem delu v Nangomi vrača domov. V tem času so postali že skoraj pravi Afričani in nam z navdušenjem predajajo številne uporabne napotke. Me pa že komaj čakamo, da se naselimo v naši hišici in začnemo svojo afriško zgodbo.
Naslednje jutro se odpravimo proti našemu končnemu cilju, vasici Nangoma. V Lusako nas pride iskat Freddy z vozilom bolnišnice v Nangomi.
Naslednje jutro se odpravimo proti našemu končnemu cilju, vasici Nangoma. V Lusako nas pride iskat Freddy z vozilom bolnišnice v Nangomi.
Iz centra Lusake se mimo revnih barakarskih naselij prebijemo na avtocesto proti zahodu države. Avtocesta je sprva štiripasovna, brez kakršnihkoli oznak, promet poteka po nam neznanih pravilih in vožnja je na trenutke prav adrenalinska. Po nekaj več kot 100 km Freddy zavije na luknjasto makadamsko pot in veselo reče: »Welcome to Nangoma!« Oziram se naokrog, vendar vidim samo drevesa, suho rdečo prst zambijske savane in še več dreves. Pred nami se nato pojavi nekaj blatnih hišic, ki očitno služijo kot nekakšne trgovine, v eni lahko celo kupiš kredit za mobilni telefon. Malo naprej zagledamo belo obzidje in napis Nangoma Mission Hospital. Prispele smo.
Naša hišica v misijonskem kompleksu je zahvaljujoč predhodnim odpravam in naši Damjani v prav dobrem stanju. Takoj nam je jasno, da si bomo domavanje delile s številnimi predstavniki živalskega kraljestva, a smo kljub temu vesele, da bo ta hiška v bush-u naslednje tri meseca naš dom. Že takoj ob prihodu pa smo soočene z dejstvi življenja v bush-u. Zaradi dotrajanosti vodnih zbiralnikov in črpalke trenutno ni vode. Prijazna soseda nam priskoči na pomoč in nam odstopi nekaj svoje vode. Za silo si umijemo zobe, obraz in roke ter utrujene zaspimo. Zgodaj zjutraj nas zbudi Tina, ki bolj s pomočjo šestega čuta kot pa česa drugega zazna, da prihaja voda. Z velikim veseljem polnimo vse posode, ki nam pridejo pod roke, vse dokler curek vode po kakšne pol ure ne usahne. Po nekaj dneh v Nangomi smo že popolnoma izurjene v tem opravilu. Zvečer pustimo vse pipe odprte in okrog pete ure zjutraj, ko prve kaplje padejo na dno praznih plastičnih posod, brez besed vstanemo in napolnimo velik moder sod in še številna vedra, lavorje in plastenke. Kljub zgodnji uri in zaspanosti smo vesele, da lahko napolnimo zaloge vode. Prvi afriški nauk: kako lepo se je umiti, ko si zares umazan.
Naša hišica je sedaj že prav prijeten dom. Hišico smo lepo uredile, Špela je na vrtu posejala motovilec in bučke, Tadeja pa poskrbi, da iz naše kuhinje vsak drugi večer zadiši po svežem kruhu. Naša kuhinja nudi pestro ponudbo mednarodne kuhinje; od študentskih špagetov s tuno in paradižnikom do lokalnih specialitet nšime (polenta iz bele koruze) s sojo in paradižnikom z lokalne tržnice.
Sosedovi otroci nam delajo družbo skozi cel dan in grejo povsod z nami. Na tržnici nam pomagajo barantati za cene nšime, manga, okre in paradižnika ter pazijo, da ne dobimo »bigger prices for muzungu« (višje cene za belce). To so otroci zaposlenih v bolnišnici, dobro govorijo angleško in navdušeno naštevajo imena članov prejšnjih odprav. Otroci nam pokažejo tudi pot na goro. To v bistvu ni prava gora, ampak le manjša vzpetina, na kateri je oddajnik, z nje pa je lep razgled na širno savano. Pot na »goro« nas pelje mimo okroglih hišic iz blata, kritih s slamo, pred katerimi sedijo ženske z otroki. Opazim, da so ti otroci drugačni od naših malih sosedov. Gledajo nas s prestrašenimi očmi, oblečeni pa so v zelo preprosta in ponošena oblačilca. Prečkamo tudi veliko cesto, ki povezuje zahod države z Lusako, a je ta prazna in opustela. Najmlajša članica naše »odprave«, triletna Chifu, nekaj časa pogumno koraka z nami v svojih nekaj številk prevelikih japonkah, nato pa omaga, zato jo preostanek poti na goro nesemo. Na vrhu smo nagrajeni s čudovitim razgledom, savana kamor seže pogled...
Več o našem afriškem življenju in delu v bolnišnici pa v prihodnjih blogih! Se slišimo!
J.
Naša hišica v misijonskem kompleksu je zahvaljujoč predhodnim odpravam in naši Damjani v prav dobrem stanju. Takoj nam je jasno, da si bomo domavanje delile s številnimi predstavniki živalskega kraljestva, a smo kljub temu vesele, da bo ta hiška v bush-u naslednje tri meseca naš dom. Že takoj ob prihodu pa smo soočene z dejstvi življenja v bush-u. Zaradi dotrajanosti vodnih zbiralnikov in črpalke trenutno ni vode. Prijazna soseda nam priskoči na pomoč in nam odstopi nekaj svoje vode. Za silo si umijemo zobe, obraz in roke ter utrujene zaspimo. Zgodaj zjutraj nas zbudi Tina, ki bolj s pomočjo šestega čuta kot pa česa drugega zazna, da prihaja voda. Z velikim veseljem polnimo vse posode, ki nam pridejo pod roke, vse dokler curek vode po kakšne pol ure ne usahne. Po nekaj dneh v Nangomi smo že popolnoma izurjene v tem opravilu. Zvečer pustimo vse pipe odprte in okrog pete ure zjutraj, ko prve kaplje padejo na dno praznih plastičnih posod, brez besed vstanemo in napolnimo velik moder sod in še številna vedra, lavorje in plastenke. Kljub zgodnji uri in zaspanosti smo vesele, da lahko napolnimo zaloge vode. Prvi afriški nauk: kako lepo se je umiti, ko si zares umazan.
Naša hišica je sedaj že prav prijeten dom. Hišico smo lepo uredile, Špela je na vrtu posejala motovilec in bučke, Tadeja pa poskrbi, da iz naše kuhinje vsak drugi večer zadiši po svežem kruhu. Naša kuhinja nudi pestro ponudbo mednarodne kuhinje; od študentskih špagetov s tuno in paradižnikom do lokalnih specialitet nšime (polenta iz bele koruze) s sojo in paradižnikom z lokalne tržnice.
Sosedovi otroci nam delajo družbo skozi cel dan in grejo povsod z nami. Na tržnici nam pomagajo barantati za cene nšime, manga, okre in paradižnika ter pazijo, da ne dobimo »bigger prices for muzungu« (višje cene za belce). To so otroci zaposlenih v bolnišnici, dobro govorijo angleško in navdušeno naštevajo imena članov prejšnjih odprav. Otroci nam pokažejo tudi pot na goro. To v bistvu ni prava gora, ampak le manjša vzpetina, na kateri je oddajnik, z nje pa je lep razgled na širno savano. Pot na »goro« nas pelje mimo okroglih hišic iz blata, kritih s slamo, pred katerimi sedijo ženske z otroki. Opazim, da so ti otroci drugačni od naših malih sosedov. Gledajo nas s prestrašenimi očmi, oblečeni pa so v zelo preprosta in ponošena oblačilca. Prečkamo tudi veliko cesto, ki povezuje zahod države z Lusako, a je ta prazna in opustela. Najmlajša članica naše »odprave«, triletna Chifu, nekaj časa pogumno koraka z nami v svojih nekaj številk prevelikih japonkah, nato pa omaga, zato jo preostanek poti na goro nesemo. Na vrhu smo nagrajeni s čudovitim razgledom, savana kamor seže pogled...
Več o našem afriškem življenju in delu v bolnišnici pa v prihodnjih blogih! Se slišimo!
J.