Čakamo na letališču v Dubaju. Ure do leta do Lusake se neskončno vlečejo. Včeraj smo se odpravile na pot proti Afriki. Ko sem stopila iz bloka, je prvič to jesen zadišalo po zimi, vrhovi Kamniških pa so se belo svetlikali nad ljubljansko meglo. Me pa gremo za 3 mesece v vročo Afriko. Tadeja, Tina, Špela in jaz. Peter opravi še zadnje humanitarno delo za našo odpravo in mi pomaga s prtljago. Po dolgih mesecih priprav in zbiranja sredstev za odpravo smo končno na poti. Občutki veselja in navdušenja se mešajo z negotovim pričakovanjem neznanega. Čeprav se naše potovanje šele začenja, čutimo veliko olajšanje. Uspelo nam je. Kar je bilo še pred kakšnim letom le velika želja, se sedaj dejansko dogaja. Od domovine se poslovimo z nekaj krepkimi sunki vipavske burje in po nekaj sto kilometrih autostrade smo v Benetkah. Brez zapletov in ob pomoči prijazne uslužbenke Emiratov nam uspe oddati vseh 170 kilogramov naše prtljage. Povemo, da smo »on a humanitary mission« in težave so rešene. In sedaj smo v Dubaju. Kljub dolgim uram čakanja in neuspelim poskusom spanja, smo še vedno navdušene. Prvič v Aziji! Tokrat jo bomo spoznale le znotaj dubajskega letališča, vendar se tudi tu najde marsikaj zanimivega. Tina navdušeno fotografira. Šejki v dolgih belih oblačilih, Indijke v čudovitih sarijih, nogometno moštvo neznane afriške države. Preden nad palmami v daljavi vzide sonce, nas prebudi jutranja molitev mujeznina, ki odmeva iz zvočnikov. Z malce zamude spijemo vsaka svoj tedenski odmerek Lariama in pospravimo Domačico, ki sem jo v kompletu za preživetje dobila od Ajde in Jerice. Kot sem pravilno predvidela, Domačica ni dočakala Afrike, je pa prišla do Azije, kar je tudi že dosežek. Sedaj pa lahko samo še čakamo na naš let. Na drugi strani nas čaka Lusaka, Zambija, Afrika, Damjana, bolnišnica v bush-u in...
J.
J.